Sedim na kavču, poslušam Sadhguru-ja. Na svoj duhovit način razlaga o življenju in kako se dobro počutiti. Seveda se dotakne tudi teme uma, ki je največji razlog za našo nesrečnost—oziroma niti ni kriv um, ampak naša nesposobnost ravnanja z njim.
Ena ideja, ki jo je podal, se me je še posebej prijela. Ta je, da ljudje ali vemo, ali ne vemo. Če nekaj res vemo, potem to vemo. Če nekaj ne vemo pa potrebujemo določeno mero ponižnosti, da si priznamo, da ne vemo. Namesto tega nas veliko raje reče: “Jaz verjamem.”
A ni to zanimivo? Ideja, da stvari verjamemo zato, ker ne vemo in si ne upamo priznati, da ne vemo. Mogoče je za to kriva družba, mogoče smo si krivi sami in naše mišljenje: “Kaj si bodo pa drugi mislili, če izvedo, da ne vem?”
S tem si ne delamo nobene usluge, saj je naslednja stvar, ki jo je Sadhguru rekel, da nam ravno verjetje preprečuje vedenje. V nas se namreč nikoli ne porodi tisto iskreno hrepenenje po vedenju ravno zato, ker verjamemo.
Se pravi, če želim izvedeti, potem je priznanje, da ne vem, prvi korak, ki ga moram narediti? In šele potem se bo porodila iskrena želja po vedenju in s tem tudi motivacija, ki me bo potisnila na pot iskanja resnice?
Všeč mi je tole. Ali vem, ali ne vem. Preprosto in iskreno.